Mediji

IZBRANI KRITIŠKI ODZIVI ODRSKIH UPRIZORITEV S SENZORIALNIMI ELEMENTI

 

  • 2021 DIŠEČE SKRIVNOSTI koprodukcija SSG Trst, AGRFT, Senzorium

Celotna predstava je bila posebna olfaktorna izkušnja, ki je obogatila sceno, kostume in igro. /…/Odrska realnost se spaja z novim senzoričnim elementom, in sicer z vonjavami, ki odigrajo glavno vlogo v vsakem posameznem zgodovinskem in sodobnem prizoru. Vonjave pričarajo vzdušje vsakega zgodovinskega obdobja ter spremljajo prostor in čas skupaj s scenografijo ter kostumi. Vonj postane, polega videnega in slušnega kanala, nov način sporazumevanja med igralci in gledalci. Potovanje skozi zgodovino vonjav, Erika Labiani, 13. december 2021

 

Dišeče skrivnosti, senzorična predstava, ki jo gledaš oziroma vohaš, predstavlja nov tip gledališkega zapeljevanja, ki v slovenski prostor prihaja z Barbaro Pio Jenič in postaja umetnost, ki jo začutimo na različnih ravneh. Predstava povzroči nekakšne majcene čudeže, s pomočjo katerih zaznamo oder gledališča drugače in širše kot sicer. S širšo paleto čutov se v nas med predstavo prebujajo emocionalni in senzorični spomini ter občutja. /…/ Dišeče skrivnosti je presenetljiva, zgodovinska, romantična, senzorična, dokumentarna in temeljito dodelana predstava, pri kateri igralci in gledalci dihajo isti dišeči zrak, uživajo isti duh in se potapljajo v istem dišavnem bazenu. Resnično si jo je vredno ogledati! Neubesedljiva skrivnost vonja, Tanisa Pipan 13. december 2021

 

V predstavi se prepletajo zgodovina, romantičnost in dokumentarnost, ki tvorijo sklenjeno celoto, poseben vonj pa ji da odnos do gledalca. Če bi bila predstava Dišeče skrivnosti parfum, bi bil za vsakega gledalca različen, neprimerljiv. (Ne)dišeče doživetje, Helena Štoka 13. december 2021

 

Delo Dišeče skrivnosti prikaže razvoj dojemanja vonjev skozi zgodovino – pristop senzoričnega gledališča poskrbi za občutek preplavljenosti z odrskim dogajanjem. Drama vonj naveže na razumevanje telesa, čistoče in luksuza, vonj je predstavljen kot nekaj osebnega, že skoraj intimnega. /…/ Besedilo Barbare Pie Jenič je slikovito: na odru slišimo eterična imena najrazličnejših vonjav, ki so navdihovale ljudi skozi zgodovino /…/ Gre za dokumentarno gledališče, ki temelji na resničnih dejstvih iz zgodovine in jih prikaže v obliki odrske predstave./…/ Ivana Zajc, Z dišavo poveš kdo si, 12. november 2021

  • 2018 PREROK koprodukcija PG Kranj, SMG Ljubljana, SSG Trst, Senzorium

Igralska zasedba je v svojih vlogah odlična, med njuno igro pa je prisotna tudi interakcija z občinstvom, ki zajema deljenje dišav in občasno tudi nagovarjanje in spodbujanje k razmišljanju o vprašanjih, ki se vsem zdijo tako nemogoča in zapletena, vendar bo odgovor nanje večno ostal preprost.” Karin Planinšek, Zapik 15. 1.

Že v samem besedilu je vzklik, ki pravi, naj se čuti bralca ali poslušalca prebudijo, In prav to stori predstava v režiji Barbare Pie Jenič.  Če bi hotela to uprizoritev dati zgolj v kalup “olfaktornega gledališča”, bi ji naredila veliko krivico. Vonjamo predvsem precej znana eterična olja, ki jih imamo tudi doma. Pomembneje je, da predstava spregovori z več govoricami in se dotakne mnogih čutov: vizualno z medijem filmske projekcije, ki izbere izjemno subtilne podobe narave, pa tudi s simetrično mizansceno, izrazitimi barvnimi poudarki, s posrečeno kostumografijo. Mali oder napolni intenzivna atmosfera, ki je v čast mediju gledališča, saj gledalca zares začara. Vse to nas vključi v kapsulo nekega daljnega časa – ali pa ne daljnega, saj je čas zabrisan – v območje sredozemskih vonjav in šumov. To je predstava odsevov in luči, ki govori tudi z materiali. Ti dobijo arhetipske vloge /…/ Preselimo se v čas elevzinskih misterijev, ki so bili že v antiki zasnovani kot dogodki, ki vključijo več človekovih čutov. Uprizoritev nas  učinkovito transportira k neki obali, postanemo del tamkajšnje skupnosti, ki posluša Gibranove dragocene uvide. Na gledalca deluje kot meditativna ura, ki misli hkrati razburka in pomiri. /…/ Igralca vznemirita čute gledalcev z ognjem, eteričnimi olji, sadjem in dotikom razbeljenih jader, ki nežno pobožajo glave gledalcev – pri tem pa ohranjata občutek rituala in spustita času čas. To je predstava, ki se topi v telesu. /…/ Niso le prerokove misli torej tiste, ki se gledalca dotaknejo z nežno drznostjo, ampak predstava vzame tudi njegovo telo, ki ga postavi pred ogenj in morje, ki z ritualnimi dejanji osmisli predmete okrog njega in ga s tem predvsem pomiri.” Ivana Zajc, Prerok- Gledališče za vse čute, Primorski dnevnik 23.12. 2018

V predstavi Prerok, zasnovani po motivih istoimenskega kultnega dela libanonsko-ameriškega avtorja Kahlila Gibrana, režiserka Barbara Pia Jenič , utemeljiteljica senzorialnega gledališča pri nas, nadaljuje raziskovanje različnih načinov združevanja klasičnega gledališča in senzorialnih vsebin, ki je zaznamovalo že nekatere njene prejšnje projekte. Znotraj opisanega loka pomeni aktualni Prerok nekakšno vrnitev k bolj izrazitim senzoričnim plastem uprizarjanja, obenem pa tudi prvo res enakovredno (in presenetljivo učinkovito) zlitje besedilnega ter senzorialnega v skladno, medsebojno dopolnjujočo se celoto./…/ Tako Miha Rodman (Prerok) in Maruša Oblak (Almitra) na svojevrstno oblikovanem prizorišču, umeščenem med platno za videoprojekcije s prizori iz narave na eni in občinstvo na ostalih treh straneh (tako scenografijo kot video je zasnovala režiserka), v umirjenem ritmu in brez vsakršne patetike krmarita skozi prizore Prerokovega poslavljanja (dramaturgija Marinka Poštrak) ter občasno izvajata različna obredna dejanja (kot denimo prižiganje ognja, umivanje rok, ponujanje hrane), kdaj tudi v nevsiljivi interakciji z občinstvom; pri tem se postopoma vzpostavlja občutje brezčasnosti, ki ga pomembno sooblikujejo tudi vonjave, različni arhetipski motivi, simbolni predmeti in smiselno stilizirana kostumografija (Tina Kolenik), pa dejavna prisotnost naravnih materialov (les, zemlja) in nadvse sugestivna zvočna pokrajina Petra Penka, Tineta Terlepa in Igorja Megliča. Skozi nežno prežemanje z vsemi navedenimi prvinami beseda tako sčasoma postaja »meso«, zgoščeno tkivo spretno sinhroniziranih čutnih sporočil, ki nagovarja razprto gledalčevo občutljivost – in mu hkrati ponuja nevsakdanje gledališko doživetje.” Gregor Butala, Premišljeno zlitje elementov, Dnevnik  30.11. 2018

Premierna publika je v popolnosti odprla vse čute in je vseskozi pozorno in v popolni tišini spremljala dogajanje na odru in ob njem ter v simbolnih potezah obeh akterjev, na primer »evharistiji« podajanja esenc vonja ob zaključku, tudi sodelovala. Lahko bi rekli – na ta način tudi sprejemala Prerokove nauke. Prestava Prerok bo v Prešernovo gledališče vsekakor privabila tudi novo publiko. Tisti, ki ste Preroka brali, si boste z zanimanjem ogledali tudi predstavo, tisti, ki ga niste, in ste videli predstavo, boste z veseljem posegli po knjigi.” Igor Kavčič Zapeljevanje čutov, 22.10.2018

“Miha Rodman v vlogi Preroka in Maruša Oblak v vlogi Almitre ob Prerokovem glasu (Vladimir Jurc) in zvočni podpori (Peter Penko, Tine Terlep in Igor Meglič) ter video projekcijah v senzualni interakciji z gledalci (dotik, vonj, sluh …) pretanjeno, v umirjenem ritmu podajata Gibranovo besedilo. S simbolno govorico (jabolka, grozdje, vino, prst, drevo, zavesa, ladja …) popeljeta gledalca na »duhovno pot od rojstva do smrti«, oziroma natančneje z gore spremenitve prek evharistije, vrta trpljenja do zarje vstajenja.” Ksenja Hočevar, Družina, 21.10.2018

Po takšni predstavi, kot je Prerok, je aplavz na koncu kot zvočna motnja, saj bi vsak na dlani rad odnesel vtise in jih v tišini držal pred oltarjem svojih oči. Predstava združuje moč besede in razsežnosti neizrekljivega, ki ga je pričarala brezhibna dovršenost video projekcije, kostumografije, scenografije, dramaturgije, luči in zvoka v celoto.”  Katerina Vidner Ferkov, Zaupajte sanjam, 16.10.2018

“Uprizoritev v režiji Barbare Pie Jenič se osredotoči na nekatere tematske drobce preroka, kot so prijateljstvo, dar, otroci, revščina, smrt in ljubezen, ki jih odrsko razpira v umirjenem, upočasnjenem ritmu skozi simbolne in arhetipske slike, ter senzualno obogateno. Nastopajoča Maruša Oblak in Miha Rodman ob sugestivni zvočni podpori Petra Penka, Tineta Terlepa in Igorja Megliča, ter video projekcijah, subtilno sporočilo temeljne povezanosti nasprotij podajata govorno jasno in trezno, z učinkovito uporabo vonjav, rekvizitov in scene. Pomensko duhovno nabitost Preroka, ki je današnji dobi kar nekako tuja, predstava tako nagovarja in odpira skozi gledalko čutno dovzetnost in občutljivost, lastno efemernosti gledališkega trenutka, kar gledališki dogodek pravzaprav naredi edinstven in nepovraten.” Rok Bozovičar, Radio Slovenija 1, Dogodki in odmevi – 15:49, 14.10.2018

  • Krasni novi svet 2017

Adaptacija besedila je dobra, koncizna, jasna, strnjena in prav duhovita v hiperpotenciranju absurdnosti tega sveta: izrabljene new age prakse parodira in kombinira z ustaljenimi pregovornimi praksami: »En gram some na dan odžene zdravnika stran.« Predhodno poznavanje romana pravzaprav ni potrebno. Dnevnik, 4. December 2017

Uprizoritev Krasnega novega sveta je nastala v koprodukciji s Senzoriumom, v okviru katerega­ Barbara­ Pia Jenič že dobro dvajset­letje razvija senzorialno gledališče in v zadnjem obdobju senzorialni jezik – ta z več čutnimi dražljaji in atmosfero stimulira drugačne (nezavedne, čutne) telesne odzive ter podpira intimnost notranje izkušnje – vnaša v okvir klasičnega frontalnega gledališkega odra. Delo 4. December 2017

  • Gotska okna 2014

Pesmi so do receptorja umetniškega dela prišle na nove načine, skozi različne čute, ki lahko predstavljajo vzporednice Zajčevi poeziji. Najsi gre za vonj olupljene pomaranče, ki jo nosi Ona in ki lahko simbolizira spolnost, dominacijo, celo agresijo, v vsakem primeru pa močne občutke, kar so vse tudi elementi Zajčeve poezije. Podobno učinkuje tudi vizualna plat predstave. Zasenčena svetloba pa tudi popolna tema, ki v nekem trenutku zajame dvorano (oblikovalec svetlobe: David Orešič), tako lahko narekuje tesnobo, lahko bi rekli celo črnogledost Zajčeve poezije. Zvok s svojo nedoločljivostjo in temnimi toni prikliče brezizhoden, fatalističen občutek (avtor zvočne podobe: Peter Penko), hkrati pa prikliče glasbo kakšnega poetičnega filma ali ne nazadnje ritem same poezije. Ostane še tip, ki se v predstavo prikrade, ko Ona in On v temi oplazita vse gledalce, posedene v krogu okoli odra, s tem pa potrdita našo prisotnost, univerzalno govorico teksta predstave, do neke mere pa vzpostavita gledališki korelat nekaterim skrajno fizičnim podobam Zajčeve poezije, ki so medtem izrečene na posnetku. Tako se zdi, da je prav vpeljava petih čutov tista, ki bi naj poezijo ponovno vrnila poeziji, oziroma nadoknadila tisto, kar je izgubila s prenosom v tekst za predstavo, saj odpre pet pojmovnih polj, v katerih lahko na različne načine dostopamo do teksta, ali bolje, dogajanja v njem. Vsa ta drama okoli poezije, Aljaž Krivec, Ljudlitearatura, 23.12. 2014

 

IZBRANI KRITIŠKI ODZIVI SENZORIALNIH PREDSTAV  avtoričini postopki 2005- 2019

  • Skozi dosedanji opus Barbare Pie Jenič je mogoče slediti nenehnemu preiskovanju meja »gledališča čutil«, ki je skorajda v vsaki uprizoritvi ponudilo nova razmerja med posamičnimi elementi, bodisi med izrazitostjo različnih plasti senzorialnega materiala bodisi v načinu vključitve gledalca; tokrat je senzorialni jezik obogaten z več besedila kot kdaj prej, kar pa obiskovalcu ne otežuje potopitve v dogajanje. Morda je njegovo potovanje po pokrajinah spominov in nezavednega nekoliko drugačno kot sicer, vendar zato nič manj vznemirljivo. Gledalec z zavezanimi očmi, Gregor Butala 6. februar 2020

 

  • Režiserka je Božansko komedijo pretvorila v zgoščeno izkušnjo posameznika, ki dobesedno stopa za Dantejem. Ne skozi vse kroge pekla in nebes, obiskovalcu in obiskovalki se razpre oder v lastni notranjosti. Izkušnja je nepozabna in temeljita. Morda se za hip zdi, »kaj je meni tega treba«? Oziroma »to ni nič«, ko se obiskovalec z zavezanimi očmi prepusti vodnicam po senzorialni izkušnji Božanske komedije. A predstava, torej oder znotraj nas oživi in ostane razprt tudi potem, ko se odpravimo domov in prespimo. /…/ Režiserkin pristop senzorialnega gledališča daje možnost spoznati Božansko komedijo v presekih, a tam na način, ki ga ne pričakujemo./…/ Je vonj vrtnice in pogled angela slabši nadomestek za lepljivo požrešnost demonskega krohota? Senzorialno gledališče brez tega, da bi vi gledali kogarkoli ali kdorkoli vas, razkrije to v nas samih in tukaj je njegova presežna vrednost. Ena Ura pekla po lastni izbiri, Katarina Ferkov 7. december 2019

 

  • gre za eno izmed bolj premišljenih in posrečenih produkcij zavoda Senzorium v zadnjih letih in da je to dodelana predstava, ki (kljub koprodukciji z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane) nikakor ni zgolj nekakšen dekorativni dodatek k aktualnemu obhajanju 2000-letnice starorimske Emone, temveč popolnoma samostojen in razmeroma učinkovit senzorialni dogodek. V dišečem časovnem stroju, Gregor Butala, Dnevnik 9. Avgust 2014

 

  • Samo dogajanje je sestavljeno iz čisto preprostih vsebin – gibov, vonjev, pogledov. Besede so nepotrebne, komunicira se na medosebni, simbolni ravni. Ko se gledalec znajde znotraj predstave, kot akter in gradnik dogajanja, potreba po verbalnem dialogu izgine. Nadomesti ga bogata čutna zaznava, ki komunikacijo poglobi in intenzivira. In prav čutna zaznava je osnova za dvourno dogajanje, ki redko koga pusti hladnega. Dogajanje, ki popolnoma reinterpretira klasične vloge tradicionalnega gledališča in tako nastopajoče kot obiskovalce postavi v isto pozicijo ter jih izenači kot enakovredne akterje. V teh vlogah nato skupaj odkrivajo skrivnosti življenja in razvajajo svoje čute, obujajo spomine in vzpodbujajo domišljijo. Žan Lebe http://znd.maribor2012.eu/info/tekst/prikaz/article/igra-cutov-in-dozivetij/

 

  • “Fina ideja, fina izvedba, fini mladi ljudje, ki znajo delati z ljudmi in preživljajo poletje na enega gotovo najlepših načinov. Predstava bi mirno lahko gostovala v vseh naših skupnostih in se je ne bi naveličali.” Petra Vidali, Večer avgust 2012

 

  • »Pravzaprav so nagovorjeni vsi čuti, ker projekt ne izhaja iz ekskluzivno artističnih izhodišč, pa mu uspeva senzibilnost tudi v resnici obuditi. Tako imenovano senzorialno gledališče kamor spada predstava Med nama, sicer upošteva vse principe, ki so se jih izmislili režiserji v zadnjih sto letih, vendar se tega loteva nepretenciozno, torej ne zgolj zaradi formalnega eksperimenta, temveč kot dejansko igro zapeljevanja gledalca. … Dekleta iz gledališča Senzorium nimajo namena dominirati ali manipulirati z zunanjimi udeleženci predstave, njihovo vodilo je pravzaprav zgolj poziv, češ, pridružite se nam, če si želite novih, drugačnih izkušenj« Peter Rak, Delo 12. 8. 2012

 

  • “Čutila in čustva vzburka do vročičnega vrhunca in poskrbi, da se posameznik zazre vase in se vpraša ali je umetnost sploh treba ocenjevati in na kakšen način.” Igor Đukić, Siol net, oktober 2010

 

  • Kaj se torej dogaja z našo civilizacijo, me zanima. Otroci, ki se jih nihče ne dotika, postanejo problematični odrasli, ki se ne morejo dotikati ali ki se jih nihče ne dotika, zbolijo; kaj se bo zgodilo s civilizacijo, ki se je nehala dotikati? Kot da smo umetnine, ki bi se izrabile, razpadle od preveč dotikov. Zato gledališče Senzorium, ki ga z vsemi čutili vodi Barbara Pia Jenič, deluje kot zdravilo. Po dotik v gledališče. Morda je tu tisto, v čemer bi lahko novo gledališče tekmovalo z novimi tehnologijami.”  Vesna Milek, Ona, marec 2009

 

  • »Navajeni ste priti v gledališče, se usesti na sedež, ki je označen na vaši vstopnici, in se prepustiti opazovanju predstave. Vse, kar predstava po navadi zahteva od vas, je miselni napor, zavestno spremljanje. Lahko jo spremljate pozorno in celo “padete not”, lahko zadremate, če je dolgočasna. Gledališče Senzorium pa se trudi, da bi preseglo okvirje običajnega gledališča in vam poleg glave razmigalo še noge, roke, usta, vseh šest čutov. Potegne vas za roko in vas uvidevno prisili, da sodelujete, postanete del gledališkega inventarja. Interaktivnost je glavna beseda ustvarjalcev.” Ana Ivančič, InDirekt, 4. 4. 2008

 

  • »Brezciljno blodenje po labirintu, še ena neštetih alternativ konvencionalnemu gledališču ali gledališki jezik prihodnosti? Senzorialno gledališče z radikalnimi dramaturškimi tehnikami in hitro popularizacijo predstavlja nov gledališki fenomen, ki kljub pomanjkanju metodoloških temeljev definira nov gledališki žanr.« Pina Sadar, Kultura/Teorema, Radio Študent, 1.november 2006
  • »Senzorialno gledališče je pobarvana samota. Je ustvarjalno gledališče, ki ni le kulturno sporočilo, ampak izkušnja, ki preoblikuje, daje, spreminja. Do poslednjega diha nabito s poetiko. Teme, tišine, samote, prostora, vonja, zvokov, dotikov. Ta tip modernega gledališča se sprva zdi kot nekaj neprecenljivo svežega, novega. A poglobitev prinese spoznanje, da se v senzorialnem gledališču vračamo k praizrazu, k arhetipom doživljanja. Tu se uporablja jezik, ki je toliko star kot človek. In arhetipski spomin. Jedro obstoja; elementarno, vrnitev k sebi. Na naraven način.« Nina Kokelj, Nedelo 2.okt.2005

 

  • »Is art stil able to arouse personal transformations? Currently, society is filled with visual information which hardly ever penetrates into one’s personal life. Still, performance can be a mystical game bringing up deep personal essences. A decade ago, Senzorium was established. Since then they suprise their audience every year, with new performances, based on one intriguing philosophical or psychological dilemma. Sensory theatre deliberately encourages active participation through all the senses of its spectators. As active participants in any performance, the spectators journey through a labyrinth offering mystical adventures on interior paths and traces of the subconscious…« Uroš Lebar, Slovenian Times, okt. 2005

 

  • Gledališče Senzorium je v nekaj letih delovanja ustvarilo prepoznavno estetiko, tako da lahko v vsaki novi predstavi začne nekako in medias res, brez nepotrebnih uvodov in pojasnjevanj. Še bolj pomembno pa je, da si je vzgojilo naklonjeno občinstvo, s katerim lahko – seveda bolj ali manj – počne, kar hoče. .. voditi gledalca, ki se svojemu vodniku brez oklevanja prepušča, s prekritimi očmi po prostoru, torej pripeljati ga pravzaprav kamor koli, govorjeno metaforično, čeprav na rob prepada in v sredo pekla, ni kar tako, za to se mora konvencionalna dramska predstava šele potruditi. In njen učinek tudi ni nikdar tako materialen oz. fizičen, telesen, kot ta v senzorialnem gledališču, kjer gledalec zlasti zaradi dejstva, da »ne vidi«, toliko močneje aktivira druge čute..« Blaž Lukan, Delo 23. junij 2005

TISKANI  MEDIJI

NA TV, RADIO IN INTERNETNE PRISPEVKE

2021  Amfiteater, Revija za teorijo scenskih umetnosti, Letnik 9, Številka 2, Senzorialno gledališče – na sledi vonjav v vsakdanjem življenju in onkraj njega

2021 Potovanje skozi zgodovino vonjav, Erika Labiani, Sigledal kritika 13. december

2021 Neubesedljiva skrivnost vonja, Tanisa Pipan, Sigledal kritika 13. december

2021 (Ne)dišeče doživetje, Helena Štoka, Sigledal kritika 13. december

2021  »Z dišavo poveš, kdo si«: Oder Slovenskega stalnega gledališča Trst preplavile Dišeče skrivnosti, Ivana Zajc, kritika 12. november

2021 Dokumentaristične Dišeče skrivnosti, Primorski dnevnik, 25. oktober

2021 V SSG Trst premiera senzorialne predstave Dišeče skrivnosti, Sigledal, 24. oktober

2021 Zgodovina vonjav na gledališkem odru, RAI Tv, Tdd, Umetnost in kultura, 23. oktober

2021 V Slovenskem stalnem gledališču Trst premiera senzorialne predstave Dišeče skrivnosti, STA, 22. oktober

2021 Dišeče skrivnosti, posebno doživetje, Primorski dnevnik, 22. oktober

2021 Aplavz za Dišeče skrivnosti,FB SSG Trst, 22.oktober

2021 Gledalci bodo zares zadihali skupaj z igralci in uživali dišeče skrivnosti, Primorske novice Kultura, 22. oktober

2021 Dišeče skrivnosti, TV Koper Capodistria FB, 22. oktober

2021 Senzorialna predstava, ki vodi po zgodovini vonjav, MMC RTV SLO, 22. oktober

2021 Od Nerona do Napoleona, z vsemi čuti, Primorske novice, 20. oktober

2021 Sprehod po zgodovini vonjav, Primorske novice, 20. oktober

2021 Gledališče preko vonjav, RAI, TDD Furlanija Julijska krajina, 19. oktober

2021 La storia sensoriale dei profumi,Televisione Telequattro Italia, 19. oktober

2020 Senzorialno v gledališču: na sledi vonjav v vsakdanjem življenju in onkraj njega, Borštnikovo srečanje, mednarodni simpozij

2020 Lalabajke, 120 letnica rojstva Milana Jarca, Knjižnica Novo mesto

2019  Švicarija nekoč in danes, kraj kjer pišejo nove zgodbe, 16. junij

2019 Gledalec z zavezanimi očmi, Dnevnik, Gregor Butala, 6. februar

2019 Skozi Pekel vas pelje z mehko roko, Metropolitan, Katja Štingl, 3. februar

2019 Božanska komedija gledališča SenzoriumKultura RTVSLO, Meta Česnik, 20. december

2019 Ena ura pekla po lastni izbiri, Zdravo Slovenija, Katerina Ferkov, 7. december

2019 Moellhausen Magazine, Scents as “atmosphere creators”: Recent experiences of a stage director, avtorica Francesca Faruolo, 31. oktober 2019

2019 RTVSLO, Smell Festival Bologna, 28. Maj

2019 RTVSLO Švicarija, dokumentarni film, režija Amir Muratovič, 14. maj, 22:14 – 24:39

2019 Sensa, Senzorialni dotik, 8. Marec

2018 Primorski dnevnik, Prerok ali gledališče za vse čute, 23. december

2018 RAI Furlanija Julijska Krajina, Čutni in čustveni Gibran, video, 20. december

2018 Primorske novice, Zdravilo za današnji čas, 19. december

2018 Delo, Sobotna priloga: Intervju Barbara Pia Jenič, 8. december

2018 Dnevnik kritika: Premišljeno zlitje elementov, 30. november

2018 RTVSLO Kultura, video, 20. november

2018 Zdravo Slovenija, Zaupajte sanjam, 16. oktober

2018 SI21, Po premieri Preroka, 15. oktober

2018 Radio Slovenija Prvi program, Dogodki in odmevi, avdio, 14. oktober  (od 18’28”-20’25”)

2018 Mmc Rtvslo Prerok, … zdravilo za današnji čas, 13. oktober

2018 Sigledal Prerok, 5. oktober

2018 Gorenjska TV Pred premiero predstave Prerok, video, 2. oktober

2017 Govori se: Vonj je atomska bomba med čuti, 13. maj

2017 RTVSLO: Gostja v studiu – poletna scena, video 27. julij

2017 STAmisli: V mali drami Huxleyev svet v gledališkem senzorialnem prevodu Barbare Pie Jenič, 30. november

2017 RTVSLO: Kultura video, 4. december

2017 Dnevnik:  Krasni novi svet, 4. december

2017 Govori se: Več kot 20 let življenja z gledališčem, 26. december

2016 RTVSLO: O senzorialnem gledališču, lecture performance APT, 26. oktober

2016 Radio Slovenija, Oder: Senzorium 20 let, avdio, 25. oktober

2016 Kozjansko – Svečana Akademija 40 let knjižnice Šentjur, 21. september

2015 Delo – Berem, 13. april

2015 Radio Študent – Dotik, avdio, 12. marec

2015 LudLiteratura, Vsa ta drama okoli poezije, Aljaž Krivec, 7. januar

2014 RTVSLO – Gotska okna, video,  23. december

2014 Dnevnik – Življenje je pomembnejše od intelektualnega koncepta, 22. december

2014 Radio Slovenija, Nočni obisk, avdio, 24. november

2014 Dnevnik, V dišečem časovnem stroju, Gregor Butala, 9. avgust

2014 RTVSLO, Vonjave Emone, Poletna scena, 5. avgust 2014

2014 RTVSLO, Senzorialne zvočne pokrajine, Poletna scena, video, 8. julij

2013 RTVSLO Slovenski magazin, Slovenian magazine, video, 2. december 2013 (from 11′-15’36”)

2013 Žurnal24 – Gledališče, ki se tudi tipa, vonja in okuša, 23. oktober

2012 Dnevnik – Velikodušna govorica čutov, 6. avgust

2012 SIOL net – V ranljivosti je naša največja moč ,  21. oktober

2011 Cosmopolitan – Sanjaj svoje sanje, 23. avgust

2010 Mladina  – Barbara Pia Jenič, 4. november

2010 Finance – Ekonomisti v umetnosti (še ne ) vidijo zlate jame, 7. november

2002 Dnevnik – Vonj seže zelo globoko 7. november