IZ GLEDALIŠKEGA LISTA
Barbara Pia Jenič
O čutnem Gibranu
Zdi se, da me avtorji, kot je Gibran, spremljajo vse življenje, da so vzgojili in utrdili moj pogled na svet in bivanje. Moje preizpraševanje o smislu življenja se je namreč začelo že v mojem ranem otroštvu, še pred puberteto. Odru sem sicer zvesta že od petnajstega leta, pred dvajsetimi pa sem vstopila v senzorialno gledališče, ki mi je odprlo nove dimenzije pripovedovanja in ustvarjanja. Vendar veččutno predstavljanje v gledališču ni nekaj novega.
»Začetki zahodnega gledališča v grških festivalih, na primer elevzinskih misterijih (ki v sodobnem času veljajo za prototip modernega Gesamtkunstwerka), so bili prepojeni z močnimi vonjavami vseh vrst: vključno s sadnimi, cvetnimi, žitnimi in živalskimi daritvami; krvjo in gorečim živalskim mesom; pitnimi daritvami iz vina, medu in olja; in tlečimi kadili in drugimi materiali v svetih ognjih (Burkert 1985). V današnjem času uporaba kadila v katoliških cerkvah pomeni okrnjeno preživetje ritualne uporabe vonja v verskih obredih. Dišavljenje gledaliških listov in uporaba parfumskih fontan sta zgolj dva olfaktorna pripomočka v zahodnem gledališču devetnajstega stoletja (Haill 1987), skozi celotno dvajseto stoletje pa je ‘konvencija realizma četrte stene’ običajno ločila gledalca od mainstreamovskega odra in le vidu in zvoku dovolila, da prečkata to ločnico.« (Sally Banes: Olfactory performances 2007) [1]
Osamele poskuse konceptualnega vključevanja vonjav, teksture in dotika v predstave v prejšnjem stoletju zasledimo pri Schecknerju, Marinettiju, Grotowskem, vendar so bili to posamezni poskusi, ki jih je aktualni tok gledališkega realizma preglasil. Senzorialno gledališče in z njim dosledno uporabo vseh čutov je v Evropo prinesel Enrique Vargas, kolumbijski režiser, s katerim sem v osmih letih, ko sem delala v španskem gledališču, kot igralka sodelovala pri več kot tristo ponovitvah različnih predstav. Da bi lahko senzorialno poetiko razvijala tudi v Sloveniji, se je rodilo gledališče Senzorium, v katerem se raziskava in razvoj vseh čutov v umetnosti lahko nadaljujeta tudi pri nas.
Senzorialno gledališče občinstvo aktivno vključuje v dogajanje in spregovori takrat, ko je beseda pomembnejša od tišine. Pri Gibranovem Preroku pa je beseda nosilka zgodbe. Vsak stavek v knjigi je natančno premišljen in besede so previdno izbrane. Poezija je s svojim prečiščenim smislom senzorialnemu jeziku najbliže, še posebno kadar so besede redke in skrbno nanizane. Za senzorialni pristop, katerega metode sporočanja izhajajo iz prvin elevzinskih misterijev (antične oblike veččutnih interaktivnih dogodkov), so vonji pomembno orodje pripovedi. Senzorialni pristopi omogočajo večplastno, večdimenzionalno izkušnjo, s katero v gledališče – upam – prinašamo drobec dediščine ali ščepec čarobnega napoja, kakor kdo to razume.
Gibran je pesnik, ki se je v svojem razmišljanju dvignil nad vse vere in prepričanja, našel stik z modrostjo, ki plava v našem kolektivnem nezavednem in stik s katero je po C. G. Jungu del procesa na poti individuacije. Eno misel nam podaja na več načinov, z različnih perspektiv in z različnimi prispodobami. Tako lahko ta vstopa skozi filter percepcije večje skupine ljudi z različnimi izkušnjami, saj vidimo in slišimo le tisto, kar je na našem kognitivnem zemljevidu. Le tisto, kar smo v življenju izkusili, znamo prepoznati, razbrati in opaziti. Naša pozornost je selektivna, okrnjena s filtri zaznavanja. Zato nekateri stavki spolzijo mimo nas, kot da se nikoli niso pojavili ali kot da nikoli niso bili izgovorjeni. Besede, ki so nam domače, pa padejo na plodna tla, in v trenutku vzklije podoba, misel, spomin. Ker beseda odzvanja z izkušnjo.
Za predstavo sem izbrala tistih nekaj besedil, ki me kot ustvarjalko najmočneje nagovarjajo s podobami. Zanašam se na arhetipski jezik in ne na intelektualni ali performativni pristop, ki ga v današnjem času zelo pogosto srečujemo. Tekst, kot je Gibranov, ki je neke vrste biblija, nosi globoke pomene, ki se lahko odražajo v različnih oblikah. Jezik simbolov in arhetipov uporabljamo prav zato, ker nagovarja naše nezavedno, ki je ključ do čutenja in zato do boljšega razumevanja teh vsebin.
Želim si, da bi Gibranove besede doživljali na čutni ravni. Vonjave v predstavi odpirajo pot nevidni razsežnosti zgodbe. Nekje jo doslikavajo, nekje odpirajo kontrapunkt samemu dogajanju ter odstirajo nove dimenzije realnosti. Za vonjave si moramo vzeti čas, se jim prepustiti. Voh ima neposreden dostop v naš limbični sistem, na naša čustva deluje hitreje kakor sluh in drugi čuti. Ker pa tudi zvok vpliva na naša čustva, telo in spomin, sem za ta projekt k sodelovanju povabila glasbenike, ki s svojim glasom oživljajo izročilo duhovne kulturne dediščine.
Gibranove modrosti so kot molitev, stremljenje k višjemu smislu bivanja in dojemanja življenja. Nekoč so to vlogo v skupnosti opravljali duhovniki ali šamani. Ker v zahodnem svetu religija nima več tako močne vloge, kot jo je imela nekoč, so vzcvetele nove duhovne prakse. Ker pa se množijo kakor gobe po dežju, je neizkušenemu očesu zelo težko najti avtentično in resnično kakovostno izkušnjo. Zato je po mojem mnenju Umetnost najboljši ali vsaj meni najbolj domač način predajanja višjih znanj.
Gibranov Prerok je biblija za današnji čas. In ker je moja biblija umetnost, sem ga prosila, naj vstopi med nas in nam spregovori z odrskih desk in z vsemi čuti. Čim bliže skupnemu izročilu, v jeziku podob, arhetipov, vonjav, tekstur in zvokov, se lahko dvignemo nad vse religije, kulture in duhovne prakse, da bi se združili v preprostem smislu biti.
[1] V: Sally Banes in Andre Lepecki (ur.): The senses in performance. New York in London: Routledge, 2007.
